Ko greš
in ko te ni,
ostane del tebe z mano,
ostane tvoj dih z menoj.
Greje me, da mi je toplo
in čutim te in verjemi, dragi,
tudi jaz sem s teboj.

Ko greš
in ko te ni,
rada bi ti besede šepetala,
da bil ob meni bi,
vse dneve in noči,
rada bi ti toliko lepega dejala
in ti… ti ljubil me bi!

Lepa je...
Mlada, vesela, skrivnostna!
Pa samo ona je lahko taka.
Samo ona lahko živi v sanjah,
samo ona lahko vse sprejme in vse zavrne.
Samo ona lahko hodi po morskih stezah,
samo ona lahko realnost na glavo obrne.
Pa še tako težki trenutki
je ne ganejo do srca.
Pa še tako nepomemben trenutek
zanjo veliko velja.
Taka je...
In samo ena je...
...mladost...

Lepa je…
Mlada, vesela, skrivnostna!
Pa samo ona je lahko taka.
Samo ona lahko živi v sanjah,
samo ona lahko vse sprejme in vse zavrne.
Samo ona lahko hodi po morskih stezah,
samo ona lahko realnost na glavo obrne.
Pa še tako težki trenutki
je ne ganejo do srca.
Pa še tako nepomemben trenutek
zanjo veliko velja.
Taka je…
In samo ena je…
…mladost…

In vendar moram dalje.
Kljub vsem solzam v temi.
Sem taka kot sem.
Pa čeprav hočem še več.
Neizmerna želja tli v meni.
Saj vse moje hotenje je potešeno,
a dna srca ne more vsak odpreti.
Mozaik mojega življenja
dobiva podobo pravljice.
Včasih so mi bile pravljice všeč,
danes pa hočem samo
še glavnega junaka!
Znebiti občutka nejasnosti se,
ne gre.
Ključ z dna srca utonil je.
V solzah, ki nikoli
niso bile izjokane.
A vendar ostane nekaj v svetu!
Čeprav se mi zdi, da vse zbledi!
Vendar ostanem jaz,
ki lahko še marsikaj spremenim,
pa čeprav tako zelo nemočna sem
v kupici vseh materialistov…

Ko jokala sem
kot bilo bi mi pet let,
ko drhtela sem
po neučakanosti mladostnih let,
ko venela sem,
zaradi nesrečne ljubezni spet…
Takrat se je pojavil
moj angel varuh,
postavil me v realnost je,
obrisal solze,
pokazal pravo pot…
In postala nov sem
sveži cvet!

Želeti si nekaj,
žrtvovati se za to,
z oblaki sanj se odeti,
čakati, da svet pošlje mi njo.

Želeti si nekaj,
živeti le za trenutek,
za združenje z njo,
za čas, ki povrne vso slo.

Želeti si nekaj,
dobiti njo,
razkošno, nedolžno,
sledi le združenje z njo.

Želeti si nekaj,
želeti si njo.

Srečo!

Nedokončane misli,
nedokončane besede,
nedokončani stihi
vrejo v moji glavi…
Svet je bil včasih
veliko bolj urejen,
danes pa se mi zdi,
da so stvari
preveč površinske,
da ne morem videti sonca,
da ne znam začutiti sreče.
Kot da bi bila vpeta
v neko večno harmonijo,
ki nima ne začetka,
ne konca
in katere čar je zbledel…
Želim uloviti to
nedokončanost…

Nekoč...
…je najino prijateljstvo
tlelo tam,
od koder bi morala
moja duša nujno
zbežati stran.
Moral bi jo nagnati,
a je nisi hotel,
saj si jo le z dotikom,
le s pogledom ali nasmehom
vso popolno
ob sebi imel...
Nekoč...sem upala vate,
bil si moj simbol
življenja,
bil si moj idol
ljubezni, večne,
take čisto prave,
a vse kar sem lahko,
je bilo le na tone
hrepenenja...
Spraševati se zakaj,
čemu, smisla nima,
pa čeprav si bil
moj smisel ti
in danes sprijaznila
sem se pač, da te ni... .

Že celo življenje
se učim pravil,
moral in vrednot,
kako je treba živeti.
Vsi mi ves čas samo
govorijo in kažejo,
kaj moram storiti.
Nihče me ne vpraša,
če mi je prav,
nikomur ni mar
za moja hotenja,
za moje želje, sanje
in hrepenenja.
Le pesmi so moje,
take kot so,
in prav vseeno mi je,
če tukaj stala
bo prava beseda
ali ne bo!

Natipkam kup besed in klik
in že so tam,
kot blisk na
drugo stran poslan.
In v velikem svetu,
vsi povezani smo v trenutku,
ki zdaj je in pol izgine,
ko glas klika mine.
Kako prijetno je,
ko veš, da je s tabo nekdo in
v istem trenutku mu je lepo,
ko veš, da ti osrečiti smeš
ljubljenega na drugi strani
te dolge nevidne žice.
To je naš moderen svet,
v katerem se vsak dan borimo,
da lahko sploh živimo,
v katerem se smejimo,
ker s kliki in tipkami po
nevidnem polju se lovimo…

Objela bi to zemljo,
če bi jo lahko.
Objela bi vso naravo,
malo zares,
malo za zabavo.
Objela bi to zeleno barvo,
nabito z energijo
umirjenosti, veselja in s
polno vznemirljivega življenja.
Kaos, ki buril moje je duhove,
počasi zlil se je z rumeno,
toplota me obdaja,
občutje tako ni nobeno.
Na vrh potresem malo
še rdečega občutja
in nikakor od vas
ne pričakujem – ne
pomilovanja – ne sočutja.
Sama zmagala sem,
čeprav je borba dolga in naporna,
a zmaga je svobodna,
z vijoličastimi odtenki
predanosti, poguma in
sploh ni zmagi vojne podobna.
Tu sem. Čakam.
Popolnoma pripravljena sem.
Pridi.
Usojeno nama je,
da na modri v prihodnost
skupaj odpeljeva se ... !
 

Ko spominjam se vseh študentskih dni,
srce mi zagori,
kri po žilah zdrvi,
glasba v ušesih zazveni,
ker tako nori so bili
in nor je spomin na
vse študentske dni!
In bolj kot kritik pravi mi,
naj izogibam se rimam na i,
v moji glavi le še več besed doni,
ki končajo se na i,
saj je spomin na študentske dni
eden in edini in bo tak ostal
za vse večne dni!
Pa naj še kdo poreče, da dobro ni,
da se rima vse na i!
Ja, to je spomin na študentske dni.

Bilo je strastno.
Bilo je glasno.
Bilo je čudovito.
Bilo je plemenito –
da si se upal spet dotakniti
mene
in podreti mejo do sebe,
da si upal priti,
strgati z mene oblačila ...

Na žalost potem,
ko sem ti rekla –
ne boj se,
saj ne bom se s tabo poročila!

Tako odvrgel s sebe si tabu,
in z lahkoto ti verjamem,
da za sekundo
si počutil se,
kot da si moj guru.

Žal se tale pravljica ne bo zgodila,
pa čeprav te vidim v sanjah,
čutim na nebu,
vojam na travi ...

Le iz divjih sanj sem se zbudila,
vdihnila sem globoko,
čisti zrak, prijetno misel...
In odšla sem v nov, navaden dan ...

Strast. Strast. Strast.
A ljudje sploh vemo, kaj je to?
Ali jo sploh še kdaj čutimo?
Strast, ki poživi duha,
ki pomladi telo,
pa je ne vzamemo s seboj iz mladosti,
da bili polni bi sla in kreposti!

Strast. Strast.
Mogočna, močna, polna sama sebe.
Vsak se spomni kakšne nepotešene
a prijetne želje,
ko je strast živela z nami
in nam dajala je veličino,
ko premikali smo meje!

Strast.
Tako nežna. A videz vara.
V sebi nosi viharje,
polne pestrih čustev,
morje občutenj, prijetnih
tihih misli.
Vsak dan bolj žari,
iz telesa hoče
in hkrati noče.
Vse to je res, a prevečkrat ostane
nepotešena!